Če živite v večjem mestu ali se tja vozite, poznate jutranjo in popoldansko gnečo na cesti, ko se ljudje odpravljajo v službo ali iz nje. Če se ozrete naokoli, opazite, da osebni avtomobil ni le prevozno sredstvo, temveč tudi zatočišče, kamor se ljudje umaknejo in kjer doživljajo intimne trenutke: poslušajo glasbo, se pogovarjajo po telefonu ali sami s sabo, se učijo tujih jezikov, prepevajo, zajtrkujejo ali malicajo, si trebijo nos (večinoma diskretno, nekateri pa se počutijo tako izolirane, da si roko v nosnico zarinejo do komolca), popravljajo ličilo. Opazite še, da je v večini osebnih avtomobilov le ena oseba, voznik, redko tudi sopotnik; če bi ti ljudje sedli na kolo ali izbrali avtobus, na cesti sploh ne bi bilo gneče. No, včasih smo šli po mleko in kruh peš do krajevne trgovinice, vijake in žeblje smo kupili v bližnji železnini, obiskovali smo lokalne kinodvorane, danes pa se je vse preselilo na obrobje, v velike trgovske centre. Ali je sploh še mogoče živeti brez avtomobila? Anketiranju se je pustilo nadlegovati 416 polnoletnih prebivalcev Slovenije. Vprašali smo jih, ali uporabljajo avtomobil (najbolj smiselno ga je seveda uporabljati kot prevozno sredstvo). Le desetina sodelujočih je odgovorila, da se z njim (skoraj) nikoli ne vozi, kot prevozno sredstvo pa ga redno ali vsaj občasno uporablja 89,8 odstotka vprašanih. Večina, 79 odstotkov ga tudi vozi (bodisi s šoferskim izpitom ali brez njega), dobra desetina ne vozi, se pa pusti voziti – med ženskami je takih več. Delež voznikov narašča do 45. leta, potem začne upadati, hkrati se povečuje delež tistih, ki ne vozijo, jih pa vozijo drugi.
Da bi avtomobile lahko nadomestili z uporabo javnih prevoznih sredstev, meni le 11,1 odstotka vprašanih. Večina, 87,3 odstotka je prepričana, da brez osebnega avtomobila sodobni človek ne more živeti. Med vozniki je takih dobrih 92 odstotkov. Tudi med tistimi, ki se skoraj nikoli ne vozijo z osebnim avtomobilom, jih dve tretjini pravi, da so nujno potrebni.