Poporodna depresija je vrsta bolezni, pravzaprav je motnja razpoloženja. Za njen nastanek imajo večjo možnost tiste mamice, ki so se z njo že kdaj pred spopadale.
Tovrstna depresija je razmeroma precej pogost pojav. Pripisujejo pa jo predvsem hormonskim spremembam pa tudi odzivu na sprejemanje materinske vloge. V tej fazi v resnici še ne gre za pravo poporodno depresijo, temveč bolj za poporodno otožnost.
Pojav in trajanje poporodne depresije
Poporodna depresija in tesnoba sta praviloma posledica hormonskih sprememb, osebnih značilnosti, naučenih odzivov na stresne okoliščine, zahtev materinstva, družinskih in družbenih razmer mater. Seveda pa sta močno povezani s spremenjenimi biokemičnimi procesi, ki se zgodijo v možganih.
Praviloma se poporodna depresija in tesnoba pojavita od štiri do šest tednov po porodu. Trajata pa lahko do pol leta in več. Najpogostejši simptomi za to pa so občutki nesposobnosti, nemirnost, obup, nemoč, osamljenost, zapuščenost, zmanjšan apetit, nezanimanje za spolnost, težave s spanjem.
Na kakšen način ukrepati pri poporodni depresiji?
Seveda nekatere ženske okrevajo kar same od sebe. Hitreje pa lahko okrevajo, če poiščejo primerno strokovno pomoč oziroma zdravljenje pri psihoterapevtu. Lahko jim pomagajo tudi določene vrste zdravil, a psihoterapija je zagotovo najboljša možna rešitev.
V veliko pomoč mamici s poporodno depresijo so lahko tudi domači, prav tako mamice, ki so se s podobno izkušnjo že srečale.
Kaj pa je poporodna psihoza?
V primerjavi s poporodno depresijo je poporodna psihoza precej redka. Kljub temu pa je precej bolj nenadna. Navadno se pojavi med tretjim in štirinajstim dnem po porodu, lahko tudi nekoliko kasneje.
Najpogostejši simptomi za poporodno depresijo pa so izguba stika z resničnostjo, mamica lahko vidi, sliši ali celo čuti stvari, ki v resnici sploh ne obstajajo. Ima privide ali pa preganjavico.
Katere mamice najpogosteje doživljajo obporodne stiske?
Seveda se v omenjenih stiskah lahko znajdejo čisto vse mamice. Praviloma več ob in poporodnih stisk pa doživljajo tiste mamice, ki so pretirano zaščitniške ali pa pretirano distancirane mamice.
Kot to velja za druge duševne stiske, sprva večina mamic, ki se soočajo s poporodno depresijo, tesnobo in podobno, zanika težavo. Ne prepoznajo namreč svoje situacije. Ne vidijo namreč sebe, da stvari počnejo obsesivno, da si sploh ne vzamejo dovolj ali pa nič odmora.
